Novice in tisk

Sid Vicious si nikoli ne bi verjel, koliko so vredna njegova stara oblačila in da so se ponarejevalci zelo potrudili, da bi jih ponaredili.
Nedolgo nazaj sta londonski zgodovinar pop kulture Paul Gorman, avtor knjige Življenje in časi Malcolma McLarena: Biografije, in dražitelj rock mode Paul Gorman pridobila za oceno kos srajce znamke Seditionaries Malcolma McLarena in Vivienne Westwood iz leta 1977.
Narejena je iz muslina in ima takoj prepoznavno grafiko umetnika Jamieja Reida za rokave singla Sex Pistolsov "Anarchy in the UK".
Če je to res, bo na dražbi doseglo lepo ceno. Na dražbi Bonhams maja je bila padalna srajca g. McLarena in gdč. Westwood iz leta 1977 prodana za 6.660 dolarjev, skupaj z redkim črno-rdečim moher puloverjem, izvezenim z lobanjo in prekrižanimi kostmi ter besedilom pesmi "No Future" skupine "Sex Pistols", prodana za 8.896 dolarjev.
Vendar gospod Gorman ni bil prepričan, da je majica, ki jo je ocenjeval, to, kar je trdil lastnik.
»Beseda musliman je ponekod zastarela,« je dejal gospod Gorman. »Drugje pa je bila tkanina še vedno preveč sveža. Črnilo ni bilo kakovosti iz sedemdesetih let in se ni vpilo v tkanino.« Na vprašanje o izvoru je prodajalec umaknil kos iz dražbene hiše in dejal, da je bil nato zasebno prodan. »V muzejski zbirki je samo ena podobna srajca,« je dejal Gorman, »in mislim, da je tudi to vprašljivo.«
Dobrodošli v nenavadnem in donosnem svetu lažnega punka. V zadnjih 30 letih se je pretvarjanje, da je ročno izdelano z originalnimi dizajni, ki vključujejo S&M in umazano grafiko, inovativne kroje in trakove, vzorce vojaških presežkov, tvid in lateks – Sid Vicious in njegovi vrstniki v Anarchy – spremenilo v rastočo industrijo. Kar je postalo slavno v dobi ideologije – je postalo rastoča industrija.
»Vsak mesec dobim več e-poštnih sporočil, v katerih me sprašujejo, ali je nekaj pristno,« je dejal Steven Philip, modni arhivar, zbiratelj in svetovalec. »Ne bom se vpletal. Ljudje kupujejo bedakovo zlato. Za pravo zlato se vedno najde 500 ponaredkov.«
Pred pol stoletja sta g. McLaren in ga. Westwood odprla svoj butik protikulturne mode Let It Rock na naslovu King's Road 430 v Londonu. Ta trgovina, danes znana kot Worlds End, je rojstni kraj ulične mode. Njena lastnika sta oblikovalca, ki sta definirala punk sceno.
V naslednjih desetih letih se je trgovina preoblikovala v Sex and Seditiaries, s čimer je uvedla videz in zvok, ki je imel daljnosežne učinke in je bil zato zbirateljski. »Posamezni kosi so zaradi številnih dejavnikov zelo redki,« pravi Alexander Fury, avtor knjige »Vivienne Westwood Catwalk«. »Njihovi proizvodni časi so kratki, oblačila so draga in ljudje jih ponavadi kupujejo in nosijo, dokler se ne razpadejo.«
Umetniški direktor Diorja in Fendija, Kim Jones, ima veliko originalnih del in verjame, da sta »Westwood in McLaren ustvarila načrt za moderna oblačila. Bila sta vizionarja,« pravi.
Tudi številni muzeji zbirajo te stvari. Michael Costiff, družabnik, notranji oblikovalec in kustos Svetovnega arhiva za trgovine na tržnici Dover Street, je bil eden prvih strank g. McLarena in ga. Westwood. 178 oblačil, ki jih je sestavil z ženo Gerlinde, je zdaj v zbirki muzeja Victoria and Albert, ki je leta 2002 odkupil zbirko g. Costiffa za 42.500 funtov od Nacionalnega sklada za umetniške zbirke.
Vrednost starinskih McLarenov in Westwoodovih modelov jih dela tarčo modnih piratov. Na najbolj očitni ravni so replike na voljo na spletu in se prodajajo neposredno in poceni, brez prevare – le znana grafika na preprosti majici.
»To delo prihaja iz umetniškega ozadja,« je dejal Paul Stolper, londonski galerist, čigar obsežna zbirka originalnih punkovskih del je zdaj v Metropolitanskem muzeju umetnosti. »Slika ali dve iz določenega obdobja, kot sta Che Guevara ali Marilyn, se na koncu preneseta skozi našo kulturo. Sex Pistols opredeljujejo obdobje, zato se slike nenehno reproducirajo.«
Potem so tu še bolj očitni ponaredki, kot je poceni majica Fruit of the Loom s križanim Mickeyjem Mouseom ali kratke hlače z napisom »SEX original« iz trgovine A Store Robot v Tokiu za 190 dolarjev, ki jih je zaradi nove tkanine in dejstva, da ta model v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni bil nikoli zares izdelan, zlahka prepoznati kot neoriginalne. Japonski trg je preplavljen s ponaredki.
Lani je gospod Gorman na eBayu v Združenem kraljestvu našel oblačilo z imenom »Vintage Seditionaries Vivienne Westwood 'Charlie Brown' White T-Shirt«, ki ga je kupil kot študijo primera za 100 funtov (približno 139 dolarjev).
»To je zanimiv primer ponarejanja,« je dejal. »Nikoli ni obstajalo. Toda dodatek slogana 'Uničenje' in napad poskusov uporabe priljubljenega risanega lika, upodobljenega na protikulturni način, sta vodila pristop McLarena in Westwooda. Uporabljam profesionalno ... Tiskarji so potrdili, da so črnila moderna, prav tako šivi na majici.«
McLarenova vdova, Young Kim, si je v preteklih letih močno prizadevala za ohranitev njegove zapuščine in dediščine. »Leta 2013 sem obiskala Metropolitanski muzej, da bi si ogledala njihovo zbirko,« je dejala ga. King. »Bila sem šokirana, ko sem ugotovila, da je bila večina ponarejenih. Originalna oblačila so bila majhna. Malcolm jih je sešil tako, da so bila njemu in Vivienne primerna. Veliko oblačil v Metropolitanskem muzeju je bilo ogromnih in so ustrezala današnjim predpankovskim glasbenikom.«
Obstajajo tudi drugi znaki. »Imajo par hlač iz tvida in usnja, ki so redke in pristne,« je dejala ga. King. »Slučajno imajo še en par, ki je ponarejen. Šivanje je na vrhu pasu, ne na notranji strani, kot bi bilo na dobro izdelanem oblačilu. In D-obroč je tako nov.«
Delo na razstavi "Punk: Od kaosa do visoke mode" v Metu leta 2013 je pritegnilo nekaj pozornosti, potem ko sta ga. King in g. Gorman javno komentirala domnevne ponaredke in številne nedoslednosti razstave.
Vendar pa obstajajo vprašanja o delih, ki so v muzej vstopila osem let prej. Med primeri so obleka za vezanje, ki je bila vidno predstavljena na razstavi "Anglomania" leta 2006, pripisana londonskemu trgovcu s starinami Simonu Eastonu, in podjetje za izposojo starinskih predmetov Westwood in McLaren Punk Pistol Collection, ki je zagotavljalo stiliste in filmske ustvarjalce, ter leta 2003, ko sta iraški gospod Stone in njegov poslovni partner Gerald Bowey ustanovila muzej na spletu. Muzej je na neki točki obleke nehal uvrščati med del svoje zbirke.
»Leta 2015 smo ugotovili, da sta dve kosi McLaren-Westwood v naši zbirki ponarejeni,« je povedal Andrew Bolton, glavni kustos Metropolitanskega inštituta za kostume. »Deli so bili nato vrnjeni. Naše raziskave na tem področju še potekajo.«
G. Gorman je g. Boltonu poslal več e-poštnih sporočil, v katerih je navedel, da imajo druga dela v seriji težave, vendar je g. Gorman dejal, da se mu g. Bolton ni več odzval. Tiskovna predstavnica Inštituta za kostume je povedala, da so dela strokovnjaki pregledali že večkrat. G. Bolton ni želel podati dodatnih komentarjev za ta članek.
G. Easton, ki za ta članek ni želel podati komentarja, je po elektronski pošti sporočil, da g. Bowie govori v njegovem imenu, vendar je njegovo ime neizbrisno v legendi lažnega punka. Skozi leta mnogi njegovo spletno mesto PunkPistol.com, ki je bilo arhivirano leta 2008, smatrajo za zanesljiv arhivski vir originalnih modelov McLarena in Westwooda.
Vendar pa je gospod Bowie dejal, da je kljub njihovim najboljšim prizadevanjem za potrditev kolekcije »neurejen način, kako so bila oblačila prvotno zasnovana, izdelana in nato reproducirana, to oviral. Danes so ta oblačila še vedno kontroverzna, kljub vpisom v katalog dražb, računom in v nekaterih primerih s certifikatom Westwooda.«
9. septembra 2008 je bil g. McLaren prvič obveščen o obsegu goljufije, ki je obkrožala njega in gospo Westwood, prek anonimnega e-poštnega sporočila, ki ga je posredoval g. Gorman za ta članek in ga. Kim potrdila.
“Cheaters wake up to fakes!” reads the subject line, and the sender is only identified as “Minnie Minx” from deadsexpistol@googlemail.com.A number of people from the London fashion industry have been accused of conspiracy in the email, which also refers to a 2008 court case involving Scotland Yard.
»Po poročilih je policija preiskala domove v Croydonu in Eastbournu, kjer so našli zvitke nalepk z agitatorskimi nalepkami,« je zapisano v elektronskem sporočilu. »Toda kdo so ti novi šaljivci? Dobrodošli, gospod Grant Howard in gospod Lee Parker.«
Sodnica Susan Matthews je dejala, da sta bila Grant Champkins-Howard, zdaj DJ pod psevdonimom Grant Dale, in Lee Parker, vodovodar, junija 2010 obtožena na kronskem sodišču v Kingstonu. Sta "staromodna lažnivca". Leta 2008 je Metropolitanska enota za prevare v zvezi z umetnostjo in starinami dejansko preiskala njuno posest in zasegla pošiljko domnevno ponarejenih oblačil in sorodnih materialov McLarena in Westwooda ter 120 ponarejenih Banksyjevih grafik.
Pozneje sta bila spoznana za kriva ponarejanja Banksyjevih del. G. McLaren, edini ustvarjalec originalnih oblačil Sex and Seditiories, ki je bil pripravljen pričati, je bil zaprošen, naj pregleda zasežene predmete in pokaže namige, da so oblačila ponaredki: napačna velikost šablonskih napisov, nedosledne tkanine, uporaba zadrg z blagovno znamko YKK namesto Lightning, napačna kombinacija grafik in pobarvana stara bela majica.
»Bil je besen,« je dejala ga. King. »Zelo močno si je želel zaščititi in braniti svoje delo. Bilo mu je dragoceno.« Potem ko se je partnerstvo med g. McLarenom in ga. Westwood leta 1984 razšlo, sta imela dolgoletno visoko prepoznavnost. Spor ni bil nikoli rešen, napetost pa je ustvarila vakuum za ponarejevalce.
G. Howard in g. Parker sta bila v primeru Banks obsojena na pogojno kazen, vendar je bil primer ponarejenih oblačil opuščen, ko je g. McLaren leta 2010 umrl, ker je bil ključna priča tožilstva na terenu.
Vendar se izkaže, da je družina gospe Westwood morda nenamerno ustvarila ali spodbudila industrijo lažnega punka. »Izdelal sem omejene izdaje nekaterih zgodnjih modelov, da bi zbral denar za lansiranje Agent Provocateurja,« je povedal Joe Corré, sin g. McLarena in gospe Westwood, ki je leta 1994 odprl lastno podjetje za spodnje perilo.
»Poustvarili smo majico s piščančjimi kostmi in majico 'Venus',« je povedal g. Corré. »Označeni sta bili kot repliki v omejeni izdaji, izdelani v omejenem številu 100 kosov in nato prodani na japonskem trgu.« Pred temi podrobnimi in dragimi replikami so bile reprodukcije del omejene na očitne sitotiske na majicah na debelo, hitrost izdelave je bila hitra, cena pa precej nizka.
G. Corré je dejal, da je Vivienne Westwood licencirala reprodukcije. G. McLaren je bil jezen. V elektronskem sporočilu z dne 14. oktobra 2008 skupini, v kateri je bil tudi novinar Steven Daly, je g. McLaren zapisal: »Kdo jim je to dovolil? Joeju sem rekel, naj takoj preneha in mu piše. Jezen sem.«
G. Corré, ki je pred kratkim postal direktor fundacije Vivienne, »avtorske pravice za svoje delo uporablja na sočuten način za zbiranje sredstev za različne namene.« Dejal je, da bo raziskal, kako »končati« ponarejanje. Ga. King se še naprej bori za zapuščino g. McLarena in meni, da ga vedno znova brišejo iz lastne zgodovine.
Poslovanje gospoda Eastona in gospoda Boweyja s punk pištolami še naprej prodaja dela gospodične Westwood in gospoda McLarena prek trgovine Etsy SeditionariesInTheUK, večina teh del pa ima potrdilo podjetja Vivienne Westwood Company, ki ga je podpisal, oblikoval in arhiviral Murray Blewett. Med njimi so bile črtaste srajce z ovratniki Petra Pana in obrnjenimi svilenimi našitki Karla Marxa ter bombažno-gumijaste jakne, ki jih je navdihnila Levi's.
Internet ni tako strog kot večina dražbenih hiš in za ta članek niso želeli podati komentarja, so pa povedali, da predstavljajo le dela z neprebojnim poreklom, torej fotografije lastnika, ki je nosil oblačila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
»Pomembno je razumeti, da so številne žrtve ponarejanja prostovoljne žrtve,« je dejal gospod Gorman. »Resnično želijo verjeti, da so del izvirne zgodbe. To je bistvo mode, kajne? Vse poganja želja.«